slonogomet.net

Prispevki v ‘Slovenska reprezentanca’

V časih nekdanje države je bila na sporedu priljubljena serija Boljše življenje in ko se je v eni epizodi glavni junak odpravljal v tujino, mu je glasbena skupina zaigrala komad “A sad adijo”.
Omenjeni refren je bilo moč slišati tudi na reprezentančnih tekmah (bivše države), ko so razočarani navijači ugotavljali, da ni nobenih možnosti za uvrstitev na eno od velikih tekmovanj.
Po včerajšnjem porazu z Albanci se je v podobni situaciji naenkrat znašla tudi nogometna Slovenija.
Že dolgo ni kak selektor tako slabo (s tremi porazi v štirih tekmah) začel kvalifikacij. Tako nekonkurenčni nismo bili še od Verdenikovih časov naprej.
Ko je Stojanovič pred enim letom nastopil svoj mandat, je imel čas, da na podlagi svoje vizije sestavi oz. zgradi novo reprezentanco. Sedanja ekipa pa je v bistvu z manjšimi spremembami še Kekova, ki pa se je očitno že pred nekaj časa izpela. Potrebno bi bilo ekipo popolnoma “prevetriti”, saj zadeve več ne funkcionirajo.
Stojanovič je sicer nekatere spremembe skušal uvesti, a je šlo bolj za kozmetiko ne pa za radikalne posege v ekipo. Tako so nekateri igralci “svete krave” (zadnja linija, Kirm), kljub temu, da ne igrajo več na nekdanji ravni.
Kvalifikacije so po moje izgubljene in sedaj ima selektor priložnost, da poskuša nadoknaditi zamujeno in izgraditi novo ekipo ter tako novemu selektorju olajšati delo (kot se je to zgodilo, ko je Oblaka nasledil Kek). Bojim pa se, da trenutni selektor tega niti ni sposoben izvesti.

Ravnokar se je končala prva kvalifikacijska tekma Slovenije za nastop na SP proti Švici, v kateri so naši zasluženo izgubili.
Sicer so fantje v belih dresih igrali zelo borbeno in motivirano, tako da jim glede tega ni moč ničesar očitati. Bolj pa bodejo v oči nekatere druge zadeve: od Verdenikovih časov naprej (z nastopom Katanca za selektorja) smo bili od naših fantov navajeni, da so bili sposobni “igrati”, t.j. držati žogo v posesti in kombinirati (zlasti na sredini igrišča) ter nato pošiljati v ogenj oba bočna igralca ali napadalce. Spomnimo se samo sijajnega trojčka vezistov Čeh-Pavlin-Zahovič. Podobna zgodba se je nato ponovila pri Keku (bistveno manj pri Oblaku), ko je igra zopet imela rep in glavo.
V tokratni (pa že prejšnjih) tekmi pa sem ta element nogometa pri naših zopet močno pogrešal. Sorazmerno dobro smo se branili (kljub dvema goloma Švice), izvedli smo tudi kar nekaj nevarnih protinapadov (torej napadov na nepostavljeno obrambo), precej nebogljeni pa smo bili, ko smo morali organizirati napade (na postavljeno obrambo). Vse preveč je bilo preskakovanja igre oz. “nabijanja žoge” ter premalo kombiniranja na sredini. Vezna linija skoraj ni obstajala oz. je zelo slabo (v fazi napada) opravila svoje delo. Igrali smo dejansko kot “kokoš brez glave”. Morda s tem izrazom malo pretiravam, a vseeno stojim za njim.
Skratka: začeli smo katastrofalno in kljub zgornjemu optimističnemu naslovu, sam ravno zaradi prej navedenih dejstev vidim kaj malo možnosti za SP. Žoga pa je seveda okrogla.

Za nami je prijateljska tekma z Grčijo. Rezultat je relativno ugoden (nismo izgubili), kar se tiče igre pa je marsikaj škripalo.
Zadnja linija, ki že dlje časa igra v nespremenjeni sestavi, je odigrala korektno in zanesljivo (razen pri grškem golu), kar pa se tiče vezne linije in napada, pa je bilo preveč napak (zlasti pri podajah), tako da temu segmentu ne moremo dati pozitivne ocene. Vidi se, kako manjka igralec, kot je denimo kritizirani Koren, ki bi na sredini nekoliko stopil na žogo in izboljšal organizacijo igre, ki bi dobila več repa in glave. Tako pa Radosavljevič sam tega ni zmogel. Gotovo se je poznala odsotnost Krhina, a bi moral Stojanovič v igro pač postaviti igralca podobnega profila (recimo Mertelj in to ne šele 5 minut pred koncem, ampak od začetka).
Matavž je bil v napadu precej izgubljen, saj s strani Šišiča veliko pomoči pač ni bilo in mu bo nujno treba priključiti še enega klasičnega napadalca, saj je napadalec PSV-ja manj robusten od Novakoviča ter bo sam v napadu praktično nenevaren. Me pa čudi, da Goričan, ki v nizozemskem prvenstvu trese mreže kot za stavo, v reprezentanci praktično ne pride do strela. Še enkrat: mislim, da Šišič v ekipi nima kaj iskati, saj je premalo tekel (kar se tiče obrambe), bil pa je tudi neuporaben v napadu.
Treba bo torej “zložiti kocke” v vezi in napadu, da bi igra predvsem bolj organizirana, da bomo sposobni dlje držati žogo oz. da bomo sposobni sestaviti več kot le 2-3 podaje. V tekmi v soboto tega namreč nismo bili (sposobni).
Ne želim biti črnogled, a pot v Rio bo posuta s trnjem.

Včerajšnja tekma s Škoti je pokazala solidno formo naših izbrancev. Sicer pa gre bolj ali manj za ekipo iz prejšnjih kvalifikacij, edina večja sprememba je zamenjava Korena s Krhinom (ter seveda odsotnost Novakoviča, ki se bo po moje manj poznala kot Korenova). Krhin je večji del tekme odigral po pričakovanju, proti koncu pa mu je precej zmanjkalo moči in tudi njegova igra je precej padla. Veseli dobra igra v napadu, saj smo kar nekajkrat izigrali gostujočo obrambo in si ustvarili nekaj priložnosti. Kakšen protinapad bi se lahko izvedel hitreje, lahko pa bi bilo tudi več odločnosti pri strelih na gol (zlasti po prekinitvah). Skratka, šepa še igra na sredini, sicer pa ni bilo slabo.
Škoti so bili primeren nasprotnik za preizkus stanja ekipe na začetku sezone.

Imamo novega selektorja. Nekateri se s tem strinjajo, drugi ne, na NZS so pač menili, da je napočil čas za novo zgodbo.
Stojanovič gotovo ima znanje, za njim so tudi (klubski) rezultati in ni razloga, da uspehov ne bi dosegel tudi z reprezentanco. Je pa delo z reprezentanco vendarle nekoliko drugačno oz. ima drugo specifiko. Predvsem je pomembno, da bo novi selektor pri svojem delu avtonomen, da bo sledil lastni viziji in filozofiji in ne bo podlegel raznim dobro- in slabonamernim suflerjem.
Njegova naloga je vse prej kot lahka: sestaviti ekipo, v kateri bo potrebno znanje in kemija za dosego jasnega cilja t.j. uvrstitev na SP.
Dosedanjo ekipo bo treba malo premešati, najti nove momente in kombinacije, ki bodo v končni fazi prinesli željene rezultate.
Ni pa seveda nobene garancije, da bodo kvalifikacije dejansko uspešne. Realno smo lahko prvi ali pa peti, vse bo odvisno od nas samih (in od naše forme). Pri tem pa bo imel novi selektor seveda veliko in odločilno vlogo. Njegovo delo se bo tako ali tako ocenjevalo na koncu glede na dosežene rezultate.