slonogomet.net

Prispevki v ‘Slovenska reprezentanca’

Naj podam še nekaj misli o praktično zaključenih kvalifikacijah za EP (vsaj s stališča naše reprezentance).
Za neuspeh oz. neuvrstitev na EP (to je skoraj 99% gotovost) je po moje krivo dejstvo, da Kek za nov cikel (po Južni Afriki) ni uspel najti nove reprezentance, nove čarobne formule, ki bi zopet prinesla uspeh. Selektor je stavil na preizkušene moči in igralce, ki pa v novih razmerah (novi konkurenti) niso bili več tako prodorni in učinkoviti kot prej. Igra in forma je v drugem delu kvalifikacij precej padla, kar je pokazala že tekma z Italijo v Stožicah in to bi morala biti Keku kontrolna lučka, da poizkusi nekaj spremeniti, kar bi formo dvignilo na prejšnjo raven. Mnogo prepozno se je spomnil na Vršiča, predolgo vztraja(l) s Korenom, Iličič pa je bil z vlogo v reprezentanci popolnoma nekoristen.
Pojavil se je tudi problem motivacije, saj so nekateri po zadovoljenih klubskih pozabili na reprezentančne ambicije.
Te zgodbe je torej konec, začnimo z novo, z novim pristopom, novo ekipo in (verjetno) tudi novim selektorjem.

Po včerajšnjem porazu naše reprezentance z Estonijo je bolj ali manj jasno, da so možnosti za uvrstitev na EP na Poljskem in Ukrajini praktično nične oz. res minimalne.
Že tekma z Italijo pred pol leta je pokazala mnoge slabosti v naši igri, zlasti pri tem mislim na (ne)motiviranost in (ne)borbenost posameznih igralcev, kadar nosijo reprezentančni dres. Bolj ali manj je jasno, da je sedanja reprezentančna garnitura svoje najboljše tekme že odigrala in da je čas za novo ekipo. Kek, Koren & Co. so zares dosegli ogromno (še mnogo več, kot smo vsi od njih pričakovali), a to je sedaj na žalost zgodovina in treba bo začeti znova. Očitno je večina sedanjih reprezentantov izpolnila reprezentančne ambicije, poleg tega pa ima večina izpolnjene klubske kariere, tako da preprosto niso več dovolj lačni uspehov. Treba bo poizkati novo “lačno” generacijo. Že drugi polčas z Estonijo je nekaj v tem smislu nakazal, saj so Vršič in ostale menjave pokazale precej več kot njihovi predhodniki iz prve ekipe. Nikjer ni rečeno, da se bo naša reprezentanca redno uvrščala na največja tekmovanja, a vsak reprezentant mora vsaj pošteno oznojiti slovenski dres. Popolnoma drugačna (bolj pozitivna) je bila tudi reakcija gledalcev, ko so fantje začeli igrati bolj zavzeto in borbeno v primerjavi z “baletniki” iz prvega polčasa.
Teh kvalifikacij je torej najbrž konec, lahko pa pošteno in borbeno odigramo še dve preostali tekmi in tako ohranimo vsaj nekaj ugleda, ki smo si ga v nekaj zadnjih letih krvavo priborili.

Naj ob celotni zgodbi o dogajanju na tekmi Slovenija : Belgija pristavim še svoj lonček oz. svoje razmišljanje.
Šlo je za prijateljsko tekmo, na kateri rezultat ni najpomembnejši. Gre za preizkus kakšnih tehnično-taktičnih variant, kakšnih novih igralcev in podobno, zato tudi pristop ni čisto 100 % oz. ne tak, kot na uradnih tekmah. Igralci nekoliko štedijo moči in čuvajo noge, da ne pride do nepotrebnih poškodb.
V luči teh dejstev je po moje treba razumeti tudi to tekmo. Dogajale so se napake, kakšna neodgovorna poteza, cilj pa je bil tudi rezultatsko nekako dosežen – nismo izgubili.
Po drugi strani pa niso Belgijci nobeni outsiderji, ampak so bili še pred kratkim velesila. Sprašujem se, koliko Belgijcev igra ali pa je igralo v Sloveniji ter koliko Slovencev igra tam. Zakaj bi se torej morali do njih počutiti superiorno ter jim za malico zabiti pet golov?
Slovenski nogomet napreduje, uvrstili smo se na tri velika tekmovanja, ni pa rečeno, da se bomo redno. Morda se bomo še kdaj, morda že na naslednje, nismo pa velesila in to kar smo dosedaj dosegli je vse presežek nad našimi realnimi možnostmi.

Za nami je tekma z Italijo. Vsi se lahko strinjamo, da je bila gostujoča reprezentanca za razred boljša in uspela kvalitetnejšo igro tudi kronati z zmagovitim zadetkom. Tudi naši so imeli svoje svetle trenutke, a v glavnem je vse potekalo bolj po italijanskih notah.
Me pa čudi ena stvar: kako se je lahko zgodilo, da neka reprezentanca (v tem primeru slovenska) v nekaj mesecih tako pade v formi, da postane precej nekonkurenčna najboljšim evropskim ekipam, kar je tudi italijanska. Zlasti bode v oči, kako zlahka so si azzurri na sredini nemoteno podajali žogo, naši pa so jih le opazovali. Ne poznam sicer statistike tekme, a imam občutek (in to bi tudi statistika gotovo potrdila), da so Italijani dobili večino zračnih pa tudi ostalih dvobojev. Neka ekipa lahko pade v tehnično-taktični formi (celo zimo niso bili skupaj ipd.), ne more pa se zgoditi, da pade na področju borbenosti, žara, motivacije. In slovenska ekipa je bila v petek točno to: brez energije, brez žara, brez potrebne borbenosti. Denimo Chiellini je preskakoval Novakoviča za pol metra, Handanovič pa je v enem samem italijanskem napadu kar trikrat rešil zanesljiv gol. To se resnim ekipam pač ne bi smelo zgoditi.
Italijani imajo na voljo mnogo več kvalitetnih igralcev (lahko bi sestavili še dve do tri podobne ekipe s približno enako kvaliteto), mi pa imamo, kar pač imamo. To pa ne pomeni, da so lahko nekateri igralci nedotakljivi in nezamenljivi (“svete krave”). Tudi v naši ekipi bi moralo biti glavno merilo učinek na igrišču.
Kvalifikacij še ni konec, a treba se bo pošteno zamisliti in pametno ukrepati.

Novakovič potopil Bayern, Matavž zabil hat-trick, Birsa v Genovi, gola Iličiča in Cesarja…res, sami bombastični naslovi!
Definitivno se dogaja nekaj, kar smo pred leti lahko samo sanjali: slovenski nogometaši postajajo glavni akterji evropskih nogometnih zelenic, cena pa jim iz tekme v tekmo raste. Lahko bi rekel, da se dogaja prava mala slovenska nogometna revolucija. In kar je najpomembneje: slovenskim nogometašem raste tudi samozavest in od tega bo gotovo imela največjo korist državna reprezentanca, pred katero je odločilno kvalifikacijsko leto. Mislim, da bi sedanji polet veljalo izkoristiti in si nabrati odločilne točke za EP. Sedanja generacija je tega več kot sposobna.