slonogomet.net

Prispevki v ‘Slovenska reprezentanca’

Glave se še niso čisto ohladile po sijajnih predstavah naših nogometnih reprezentantov v Južni Afriki, črnilo, ki je pisalo slavospeve po slovenskih športnih časopisih se še ni posušilo, ko je sledil ledeno hladen tuš oz. streznitev našega nogometnega vsakdana. V istem tednu, ko je Slovenija dosegla rekordno uvrstitev na lestvici FIFE (19.mesto – po zaslugi reprezentance), pa naši klubi, iz katerih so vsi ti reprezentanti prišli, nizajo poraz za porazom. Pa to ne s klubi prvega ali drugega evropskega ranga, ampak s klubi, ki v Evropi praktično zelo malo pomenijo. Tukaj mi nekaj ni logično. Kako je naš klubski nogomet od Lige prvakov (Maribor) v desetih letih padel na tako nizek nivo oz. postal tako nekonkurenčen v primerjavi z Evropo?
Olimpija je pred nekaj leti igrala 1:1 doma z Liverpoolom, sedaj jo je za malico pospravil Široki Brijeg. Koper je lani suvereno osvojil naslov prvaka, v Zagrebu pa doživel rezultatsko katastrofo. Enako se je zgodilo z Goričani.
Moj namen ni pljuvati po slovenskem klubskem nogometu, ampak biti kritičen, t.j. zanimajo me vzroki za trenutno stanje, ki gotovo ni rožnato in poiskati kakšne rešitve za izhod iz tega stanja in doseči njegovo izboljšanje. Mislim, da ni zdravo, če si mečemo pesek v oči glede klubske kvalitete ali da se opajamo z uspehi reprezentance, potem pa nas doletijo takšni udari kot ta teden. Želel bi si, da bi se poleg tega, da se izboljšuje nogometna infrastruktura, izboljšala in dvignila tudi raven nogometa na domačih tleh in to ponovno na evropsko raven. Jaz denimo na stadion v Stožicah ne mislim iti gledati porazov Olimpije s Širokimi Bregovi, Zaprešiči, Cibalijami, Radničkimi ipd., ampak zmage. Zaradi mene je lahko stadion tudi zlat, a če je moštvo slabo, lahko igrajo tudi na njivi.
Mogoče (upam) bo Maribor popravil slab vtis slovenskega klubskega nogometa, a problemi ostajajo.

Slovenska reprezentanca se je v več kot uspešni luči predstavila na svetovnem prvenstvu, nesrečno in nezasluženo izpadla, igralci in vodstvo so ob povratku v domovino doživeli neverjetne ovacije slovenskih navijačev, trenutno je večina reprezentance verjetno na zasluženem dopustu, meni pa se poraja vprašanje, kako naprej.
Velik plus ekipe v Južni afriki je gotovo složnost, da se za razliko od njihovih predhodnikov iz Koreje niso “na smrt” skregali. To je gotovo temeljni kamen za nadaljnje delo.
Seveda pa obstaja dejstvo, da kljub izjemno pozitivni klimi, ki trenutno obkroža reprezentanco, za nadaljnje uspehe (uvrstitev na evropsko prvenstvo) ni nikakršne garancije. Tokrat se nam je vse poklopilo, vprašanje, če se nam bo naslednjič spet. To pozitivno naravnanost in maksimalno mobilizacijo bo treba stalno vzdrževati na visoki ravni, že danes pozabiti na Južno Afriko in se osredotočiti na naslednje kvalifikacije.
Pri Matjažu Keku, kateremu izrekam veliko priznanje za njegov prispevek k nogometni pravljici št. 2, pa je najbrž prisotna določena profesionalna dilema: oditi kot veliki zmagovalec ali ostati ter morebiti doživeti poraz v naslednjem ciklusu tekmovanj. To dilemo bo moral razrešiti sam, saj gotovo najbolje pozna stanje v ekipi, koliko je še “lačna” za doseganje uspehov, kolikšen je potencial za nadgradnjo (svojo igro bomo morali nadgraditi, saj nas konkurenti sedaj poznajo in bodo na nas gledali z drugačnimi, resnejšimi očmi) in oceniti, kaj se mu bolj splača. To stanje veliko bolje pozna kot pišoči novinar, zato omenjena dilema zanj niti ne bo tako huda.
Osebno smatram, da je pred reprezentanco lepa prihodnost, saj je še relativno mlada, ne bo pa smela zaspati na lovorikah in se bo morala stalno portjevati.

O SLO reprezentanci.