slonogomet.net

Glave se še niso čisto ohladile po sijajnih predstavah naših nogometnih reprezentantov v Južni Afriki, črnilo, ki je pisalo slavospeve po slovenskih športnih časopisih se še ni posušilo, ko je sledil ledeno hladen tuš oz. streznitev našega nogometnega vsakdana. V istem tednu, ko je Slovenija dosegla rekordno uvrstitev na lestvici FIFE (19.mesto – po zaslugi reprezentance), pa naši klubi, iz katerih so vsi ti reprezentanti prišli, nizajo poraz za porazom. Pa to ne s klubi prvega ali drugega evropskega ranga, ampak s klubi, ki v Evropi praktično zelo malo pomenijo. Tukaj mi nekaj ni logično. Kako je naš klubski nogomet od Lige prvakov (Maribor) v desetih letih padel na tako nizek nivo oz. postal tako nekonkurenčen v primerjavi z Evropo?
Olimpija je pred nekaj leti igrala 1:1 doma z Liverpoolom, sedaj jo je za malico pospravil Široki Brijeg. Koper je lani suvereno osvojil naslov prvaka, v Zagrebu pa doživel rezultatsko katastrofo. Enako se je zgodilo z Goričani.
Moj namen ni pljuvati po slovenskem klubskem nogometu, ampak biti kritičen, t.j. zanimajo me vzroki za trenutno stanje, ki gotovo ni rožnato in poiskati kakšne rešitve za izhod iz tega stanja in doseči njegovo izboljšanje. Mislim, da ni zdravo, če si mečemo pesek v oči glede klubske kvalitete ali da se opajamo z uspehi reprezentance, potem pa nas doletijo takšni udari kot ta teden. Želel bi si, da bi se poleg tega, da se izboljšuje nogometna infrastruktura, izboljšala in dvignila tudi raven nogometa na domačih tleh in to ponovno na evropsko raven. Jaz denimo na stadion v Stožicah ne mislim iti gledati porazov Olimpije s Širokimi Bregovi, Zaprešiči, Cibalijami, Radničkimi ipd., ampak zmage. Zaradi mene je lahko stadion tudi zlat, a če je moštvo slabo, lahko igrajo tudi na njivi.
Mogoče (upam) bo Maribor popravil slab vtis slovenskega klubskega nogometa, a problemi ostajajo.