slonogomet.net

Arhiv za June, 2010

Slovenska reprezentanca se je v več kot uspešni luči predstavila na svetovnem prvenstvu, nesrečno in nezasluženo izpadla, igralci in vodstvo so ob povratku v domovino doživeli neverjetne ovacije slovenskih navijačev, trenutno je večina reprezentance verjetno na zasluženem dopustu, meni pa se poraja vprašanje, kako naprej.
Velik plus ekipe v Južni afriki je gotovo složnost, da se za razliko od njihovih predhodnikov iz Koreje niso “na smrt” skregali. To je gotovo temeljni kamen za nadaljnje delo.
Seveda pa obstaja dejstvo, da kljub izjemno pozitivni klimi, ki trenutno obkroža reprezentanco, za nadaljnje uspehe (uvrstitev na evropsko prvenstvo) ni nikakršne garancije. Tokrat se nam je vse poklopilo, vprašanje, če se nam bo naslednjič spet. To pozitivno naravnanost in maksimalno mobilizacijo bo treba stalno vzdrževati na visoki ravni, že danes pozabiti na Južno Afriko in se osredotočiti na naslednje kvalifikacije.
Pri Matjažu Keku, kateremu izrekam veliko priznanje za njegov prispevek k nogometni pravljici št. 2, pa je najbrž prisotna določena profesionalna dilema: oditi kot veliki zmagovalec ali ostati ter morebiti doživeti poraz v naslednjem ciklusu tekmovanj. To dilemo bo moral razrešiti sam, saj gotovo najbolje pozna stanje v ekipi, koliko je še “lačna” za doseganje uspehov, kolikšen je potencial za nadgradnjo (svojo igro bomo morali nadgraditi, saj nas konkurenti sedaj poznajo in bodo na nas gledali z drugačnimi, resnejšimi očmi) in oceniti, kaj se mu bolj splača. To stanje veliko bolje pozna kot pišoči novinar, zato omenjena dilema zanj niti ne bo tako huda.
Osebno smatram, da je pred reprezentanco lepa prihodnost, saj je še relativno mlada, ne bo pa smela zaspati na lovorikah in se bo morala stalno portjevati.

Jutri (četrtek) čaka Olimpijo zrelostni izpit na tekmi proti Širokem Brijegu, ko se bo pokazalo, kje trenutno ekipa kotira izven meja domovine. Hrvati najbrž niso ekipa, pred katero bi se Zmajem tresle hlače, obstaja pa dejstvo, da v nogometu ni več lahkih nasprotnikov, zato bodo zeleno – beli za eventualno zmago morali dati vse od sebe. Trenutna forma obeh ekip je neznanka, odločala bo dnevna forma in navdih posameznikov. Cimerotič in Rakovič bosta zopet udarni duet za prebijanje nasprotnikovega obrambnega zidu, je pa veliko vprašanje, koliko municije omenjena, že nekoliko odcvetela napadalca še imata v svojem nogometnem arzenalu. Pred desetimi leti se je Olimpija z evropskim Mariborom borila za naslov prvaka in omenjeni dvojec je bil na nogometnem vrhuncu, sedaj pa…
Odločala bo seveda tudi borbenost in odločen pristop, umiranja v lepoti v skladu s trendi, ki trenutno vladajo v nogometnem svetu, ne bo, pomemben bo izključno rezultat. Treba bo igrati mirno, zbrano, potrpežljivo in predvsem z železno disciplino (zlasti v fazi obrambe), v napadu pa naj Rakovič in Cimerotič poskušata ustvariti priložnosti in zabiti kakšen gol.
Zmaji naj se zadeve lotijo samozavestno, na igrišču naj “bruhajo ogenj” in ni razloga, da se vendarle povprečna hrvaška ekipa ne bi dala izločiti iz nadaljnjega tekmovanja. Hrvati v svojih vrtah nimajo kakšnega Messija ali pa Davida Ville, ki se jih ne bi dalo pokrivati, zato gotovo niso nepremagljivi in Olimpija ima velike možnosti.
Brez borbe za vsak centimeter igrišča, vrhunske motivacije in veliko pretečenih kilometrov pa gotovo ne bo šlo.

Danes je zadnji dan drugega kroga SP v Južni Afriki in s tem priložnost za analizo dosedaj prikazanega. Prva ugotovitev bi bila, da je nogometne romantike nepreklicno konec, saj vse ekipe, vključno s poslednjimi romantiki Brazilci, igrajo izključno na rezultat – torej tipičen evropski nogomet. Potem lahko rečemo, da so po določenem obdobju, ko je bilo najpomembneje, kakšen sistem in katero taktiko neka ekipa igra, v ospredje ponovno stopili igralci. Najboljše ekipe so tiste, ki imajo v svojih vrstah najbolj talentirane, najbolje pripravljene, najbolj motivirane in najmanj (po naporni klubski sezoni) iztrošene igralce. Tipičen primer za iztrošenost in izpraznjenost je po moje Anglija, ki se je sprehodila skozi kvalifikacije, tu pa pogorela na celi črti. Pokazala se je tudi očitna precenjenost angleških zvezdnikov, ki jim v klubih ob sijajnih tujcih ni težko “pristaviti svojega lončka”. Rooney, denimo, ima v klubu ob sebi Nanija, Parka, Berbatova, v reprezentanci pa Germaina Defoeja, ki gotovo ni napadalec najvišjega formata in denimo Croucha, ki je še v klubu ponavadi rezerva.
Zgodil se je torej debakel Angležev in selektorja Capella, porušil pa se je še en trenerski mit, namreč mit o nepremagljivosti in nezmotljivosti Italijana Lippija, ki je dosedaj vse, česar se je lotil spremenil v čisto zlato. Pri naših zahodnih sosedih mešanica stare garde (ki je osvojila naslov v Nemčiji) in pa mladih levov (ki očitno še niso dovolj dobri) ni obrodila pričakovanih sadov.
Najbolj racionalno so se zadeve lotili zopet Nemci, ki so v svojo ekipo mirno vključili Turke, Poljake, Brazilce itd. Mogoče je to pot rešitve za prej omenjeni velesili.
Pred nami so četrfinalni boji in videli bomo, kdo bo imel najboljše živce.

O SLO reprezentanci.

Opis nižjih nogometnih lig.