slonogomet.net

Še en dan nas loči od tekme vseh tekem. Gre verjetno za največji športni planetarni dogodek. V nedeljo zvečer bodo ulice samevale, prižgani pa bodo televizorji, plazme, projektorji, vse v službi njegovega veličanstva nogometa.
Planet je razdeljen na dva tabora. Komu bodo nogometni bogovi in boginje bolj naklonjeni? Gre za dve sijajni, vrhunski, tehnično-taktično perfektno pripravljeni ekipi, ki imata zelo malo slabih točk. Odločale bodo nijanse oz. manjše število napak, ki pa jih bo tudi zelo malo, saj bosta ekipi, ki sta že tako in tako skoraj popolni in najboljši, igrali previdneje in z manj tveganja kot na prejšnjih tekmah. Oboji bodo skušali držati žogo čim dlje v svoji posesti in nato s kakšnimi nepričakovanimi potezami priti v priložnost. Veliko bo odvisno od posamičnih akcij, saj bosta sicer obe formaciji strnjeni in prav veliko igralcev se ne bo vključevalo v napad. Priložnosti za gol bodo tudi prosti streli, napadi enih ali drugih na nepostavljeno obrambo, vse pa se bo odločalo (kot pri šahu) na sredini: kdor si bo tam zagotovil prevlado, bo verjetno zmagal.
Ekipi sta po mojem popolnoma izenačeni, zato je velika verjetnost podaljškov in -kot pred štirimi leti- enajstmetrovk. Če pa bo kakšen gol padel v rednem delu, bo najbrž že kar odločilen.
Skratka, napetost narašča.

Pred nami je še zadnje dejanje: veliki finale. Kdo bo boljši, kdo bo v nedeljo zjutraj vstal z desno nogo, kakšna bo dnevna forma?
Španci imajo nedvomno prednost na sredini, vendar je nizozemska vezna linija mnogo boljša kot denimo nemška in bo lahko enakovredno parirala španski. Tudi nizozemski napadalci so bolj raznovrstni kot nemški (Robben, Van Persie) zato bo tudi španska obramba na težji preizkušnji kot v polfinalu.
Nasprotnika se sigurno dobro poznata, gotovo sta se proučila v detajle in sedaj je delo selektorjev, da iz rokava potegneta kakšnega jokerja ali asa s katerim bi skušala vsaj malo presenetiti nasprotnika.
Bitka se bo dobila ali izgubila na sredini. Španski vezisti bodo svoje odigrali, vse pa je odvisno od nizozemskih. Če bodo preveč pod vtisom španskih virtuozov se Nizozemcem slabo piše. Če pa bodo tudi Sneijder in kompanija stopili na žogo in jo skrili pred španci bo to drugačna zgodba.
Vsekakor nas čaka veliki spektakel. Miljoni bomo zvečer prikovani pred ekrani, saj bomo dobili nove nogometne vladarje.
Prognoza zmagovalca: Nizozemska.

Pred nami sta obe polfinalni tekmi SP v nogometu, ki jih celotno nogometno občestvo z nestrpnostjo pričakuje.
Nizozemci so brez dvoma favoriti v prvi tekmi, kar pa v taki tekmi, ko odloča trenuten navdih, dnevna forma, nianse, pravzaprav pomeni zelo malo. Urugvaj tako daleč ni prišel slučajno, mogoče (razen Forlana in Suareza) v ekipi nima toliko zvenečih imen kot “Oranje”, igra pa kompaktno, tehnično dovršeno in nenazadnje tudi učinkovito.
Drugo srečanje bo dalo odgovor na vprašanje ali je Nemčija res tako dobra, kot to kažejo dosedanji rezultati ali pa bo Španija kot papirnati prvi favorit prvenstva (po napovedih – poleg Brazilije) pokazala svojo pravo moč in Elf zaustavila v njegovem zmagovitem pohodu. Zelo zanimivo bo videti, kakšen taktični protistrup Jogi Loew pripravlja za Furijo, potem ko je našel sijajnega in primernega za Messija & Co. Argentince so Nemci že v kali zatrli, jim onemogočili organizacijo igre (Veron?), tako da so imeli težave že s tem, kako priti čez sredino, kaj šele ogrožati nasprotnikov gol. Ali bo za Špance kaj takega tudi ustrezno? Najbrž ne, saj je španska vezna linija najboljša na svetu in bi našla odgovor na nemški pritisk, zato se bo treba spomniti česa drugega.
Sicer večina nogometnih navdušencev verjetno navija za finalni spektakel med Nemčijo in Nizozemsko, ni pa nikjer rečeno, da se bo to tudi zgodilo. Na tem nivoju so pač v igri prav vse možnosti.
Osebno bi uspeh najbolj privoščil Nizozemcem, ki so bili že dvakrat v finalu in ostali praznih rok, tokrat pa je mogoče nastopil njihov trenutek.

Izpad Brazilije pred finalom je vedno presenečenje, da ne rečem senzacija, a če na drugi strani igrišča stoji Nizozemsko moštvo, temu gotovo ni tako. Igralci “Oranja” so predvsem v prvem delu tekme Carriocam očitali pravo lekcijo iz modernega nogometa ter ustvarili rezultatsko prednost, ki je jalovi poskusi Brazilcev do konca niso mogli več izničiti. Poraz pomeni novo nacionalno tragedijo za prebivalce dežele sambe, ki gosti prihodnji mundial. Tam bodo vsi od njih zahtevali zlato kolajno in kaj, če se ponovi Maracanazzo (poraz domačih Brazilcev z Urugvajci v finalu SP 1950)?
Nizozemci so na pragu svojega tretjega finala kot tudi njihovi nasprotniki Urugvajci, imam pa občutek, da imajo Tulipani nekoliko več možnosti. Najprej jim je to uspelo !974, ko bi se Cruyffova generacija morala okinčati z zmagovalnim lovorovim vencem, pa žal nogometni bogovi in Beckenbauer niso bili tega mnenja. Čez štiri leta je ista generacija (brez Cruyffa) igrala v finalu proti Argentini, pa spet ostala praznih rok.
Zdaj je torej priložnost, da Nizozemci, po vseh travmah v preteklosti, končno stopijo na nogometni Olimp, kar si ta Nacija, ki je svetu dala toliko vrhunskih nogometnih asov (Cruyff, Haan, Rep, Keiser, Rensenbrinck, Krol, Neeskens, Van Hanegem, Van Basten, Rijkard, Gullit, Koeman, Bergkamp, da naštejem le najboljše) tudi zasluži.
Kot že rečeno, bo na drugi strani “fronte” stala ekipa Urugvaja, ki ima pri tem svoljo računico. Želi si in računa na tretji naslov svetovnega prvaka. Takega Urugvaja že dolgo nismo videli. Nazadnje verjetno 1970 (polfinale), kasneje pa se na SP niso uvrščali ali pa bili zgolj statisti.
Ta ekipa pa ima enega velikega zvezdnika (Forlan), na dan pa je od nekod zopet privrela “Garra Cherrua” (urugvajski izraz za borbo, nepopustljivost – bojni klic). Nasazzi, Andrade, Varela, Schiaffino, Chiggia in ostali urugvajski junaki iz preteklosti so zopet oživeli in bodo v mislih s svojimi nasledniki.

Slovenska reprezentanca se je v več kot uspešni luči predstavila na svetovnem prvenstvu, nesrečno in nezasluženo izpadla, igralci in vodstvo so ob povratku v domovino doživeli neverjetne ovacije slovenskih navijačev, trenutno je večina reprezentance verjetno na zasluženem dopustu, meni pa se poraja vprašanje, kako naprej.
Velik plus ekipe v Južni afriki je gotovo složnost, da se za razliko od njihovih predhodnikov iz Koreje niso “na smrt” skregali. To je gotovo temeljni kamen za nadaljnje delo.
Seveda pa obstaja dejstvo, da kljub izjemno pozitivni klimi, ki trenutno obkroža reprezentanco, za nadaljnje uspehe (uvrstitev na evropsko prvenstvo) ni nikakršne garancije. Tokrat se nam je vse poklopilo, vprašanje, če se nam bo naslednjič spet. To pozitivno naravnanost in maksimalno mobilizacijo bo treba stalno vzdrževati na visoki ravni, že danes pozabiti na Južno Afriko in se osredotočiti na naslednje kvalifikacije.
Pri Matjažu Keku, kateremu izrekam veliko priznanje za njegov prispevek k nogometni pravljici št. 2, pa je najbrž prisotna določena profesionalna dilema: oditi kot veliki zmagovalec ali ostati ter morebiti doživeti poraz v naslednjem ciklusu tekmovanj. To dilemo bo moral razrešiti sam, saj gotovo najbolje pozna stanje v ekipi, koliko je še “lačna” za doseganje uspehov, kolikšen je potencial za nadgradnjo (svojo igro bomo morali nadgraditi, saj nas konkurenti sedaj poznajo in bodo na nas gledali z drugačnimi, resnejšimi očmi) in oceniti, kaj se mu bolj splača. To stanje veliko bolje pozna kot pišoči novinar, zato omenjena dilema zanj niti ne bo tako huda.
Osebno smatram, da je pred reprezentanco lepa prihodnost, saj je še relativno mlada, ne bo pa smela zaspati na lovorikah in se bo morala stalno portjevati.