slonogomet.net

Izpad Brazilije pred finalom je vedno presenečenje, da ne rečem senzacija, a če na drugi strani igrišča stoji Nizozemsko moštvo, temu gotovo ni tako. Igralci “Oranja” so predvsem v prvem delu tekme Carriocam očitali pravo lekcijo iz modernega nogometa ter ustvarili rezultatsko prednost, ki je jalovi poskusi Brazilcev do konca niso mogli več izničiti. Poraz pomeni novo nacionalno tragedijo za prebivalce dežele sambe, ki gosti prihodnji mundial. Tam bodo vsi od njih zahtevali zlato kolajno in kaj, če se ponovi Maracanazzo (poraz domačih Brazilcev z Urugvajci v finalu SP 1950)?
Nizozemci so na pragu svojega tretjega finala kot tudi njihovi nasprotniki Urugvajci, imam pa občutek, da imajo Tulipani nekoliko več možnosti. Najprej jim je to uspelo !974, ko bi se Cruyffova generacija morala okinčati z zmagovalnim lovorovim vencem, pa žal nogometni bogovi in Beckenbauer niso bili tega mnenja. Čez štiri leta je ista generacija (brez Cruyffa) igrala v finalu proti Argentini, pa spet ostala praznih rok.
Zdaj je torej priložnost, da Nizozemci, po vseh travmah v preteklosti, končno stopijo na nogometni Olimp, kar si ta Nacija, ki je svetu dala toliko vrhunskih nogometnih asov (Cruyff, Haan, Rep, Keiser, Rensenbrinck, Krol, Neeskens, Van Hanegem, Van Basten, Rijkard, Gullit, Koeman, Bergkamp, da naštejem le najboljše) tudi zasluži.
Kot že rečeno, bo na drugi strani “fronte” stala ekipa Urugvaja, ki ima pri tem svoljo računico. Želi si in računa na tretji naslov svetovnega prvaka. Takega Urugvaja že dolgo nismo videli. Nazadnje verjetno 1970 (polfinale), kasneje pa se na SP niso uvrščali ali pa bili zgolj statisti.
Ta ekipa pa ima enega velikega zvezdnika (Forlan), na dan pa je od nekod zopet privrela “Garra Cherrua” (urugvajski izraz za borbo, nepopustljivost – bojni klic). Nasazzi, Andrade, Varela, Schiaffino, Chiggia in ostali urugvajski junaki iz preteklosti so zopet oživeli in bodo v mislih s svojimi nasledniki.