Lekcija modernega nogometa
Za nami je tekma z Italijo. Vsi se lahko strinjamo, da je bila gostujoča reprezentanca za razred boljša in uspela kvalitetnejšo igro tudi kronati z zmagovitim zadetkom. Tudi naši so imeli svoje svetle trenutke, a v glavnem je vse potekalo bolj po italijanskih notah.
Me pa čudi ena stvar: kako se je lahko zgodilo, da neka reprezentanca (v tem primeru slovenska) v nekaj mesecih tako pade v formi, da postane precej nekonkurenčna najboljšim evropskim ekipam, kar je tudi italijanska. Zlasti bode v oči, kako zlahka so si azzurri na sredini nemoteno podajali žogo, naši pa so jih le opazovali. Ne poznam sicer statistike tekme, a imam občutek (in to bi tudi statistika gotovo potrdila), da so Italijani dobili večino zračnih pa tudi ostalih dvobojev. Neka ekipa lahko pade v tehnično-taktični formi (celo zimo niso bili skupaj ipd.), ne more pa se zgoditi, da pade na področju borbenosti, žara, motivacije. In slovenska ekipa je bila v petek točno to: brez energije, brez žara, brez potrebne borbenosti. Denimo Chiellini je preskakoval Novakoviča za pol metra, Handanovič pa je v enem samem italijanskem napadu kar trikrat rešil zanesljiv gol. To se resnim ekipam pač ne bi smelo zgoditi.
Italijani imajo na voljo mnogo več kvalitetnih igralcev (lahko bi sestavili še dve do tri podobne ekipe s približno enako kvaliteto), mi pa imamo, kar pač imamo. To pa ne pomeni, da so lahko nekateri igralci nedotakljivi in nezamenljivi (“svete krave”). Tudi v naši ekipi bi moralo biti glavno merilo učinek na igrišču.
Kvalifikacij še ni konec, a treba se bo pošteno zamisliti in pametno ukrepati.