slonogomet.net

Nogometni ples na slovenskih zelenicah se začenja.

Mura, ki je z dvema zmagama odlično odprla svojo evropsko sezono, gosti Tabor. Sežanci bodo sicer trd oreh, a zmaga bi morala ostati doma.

V Celju se nam obeta prava poslastica in sicer štajerski derbi, saj v goste prihaja Maribor. Gostje bodo prišli po poln izkupiček, domači pa bodo skušali popraviti klavrn vtis iz lanske sezone. Motivacija bo zlasti pri domačih na visokem nivoju, zato je rezultat popolna neznanka.

Olimpija odhaja v Domžale. V ljubljanskem taboru je prišlo do nekaj sprememb. Poleg novega trenerja Miloševiča je največja okrepitev vrnitev Tomiča, kar bo močno okrepilo igro na sredini. Zmaji so favoriti, a na igrišču ob Kamniški Bistrici jim nikdar ni bilo lahko.

Pomerila se bosta tudi Aluminij in Koper. Mo moje gre za dve enakovredni ekipi.

V Spodnjo Šiško pa prihaja novinec Radomlje, ki bo neka krogov “plačeval prvoligaško šolnino”, zato bodo točke verjetno ostale v prestolnici.

Za nami je EP v nogometu. Naj strnem nekaj misli.

Prva je bolj ali manj zasluženo Italija. V ekipi ni kakšnega zvezdnika, kot sta bila nekoč denimo Del Piero in Totti, je pa veliko odličnih nogometašev, ki profesionalno opravljajo svoje naloge na igrišču. Zlasti pa je moč čutiti močan ekipni duh, da res vsi garajo drug za drugega za dosego skupnega cilja.

V finalu je Anglija dobro začela in zgodaj povedla, nato pa se iz nerazumljivega razloga vedno bolj pomikala v obrambo, z namenom obraniti minimalno vodstvo. Tako so gostom, ki so bili ob prejetem golu v knock-downu, dovolili, da se vrnejo v tekmo, namesto da bi eventuelno zabili še kakšen gol. Italijani so seveda prevzeli pobudo, akcije so bile vedno bliže angleškemu golu in le vprašanje časa je bilo, kdaj bodo izenačili, kar se je tudi zgodilo. Do konca srečanja se na igrišču ni več nič pomembnega zgodilo.

Streljanje enajstmetrovk pa je zgodba zase. Nekaj minut pred koncem je Southgate na igrišče poslal Rashforda in Sancha z namenom izvajanja enajstmetrovk. Oba sta zgrešila, saj sta bila neogreta, kot bi prišla na igrišče z drugega planeta. Odločilni strel pa je izvajal 19-letni Saka in ga seveda zrešil. Res, kakšna neumnost selektorja!

Kar se tiče ostalih ekip, pa ni nobena posebej izstopala.

Ligo prvakov le letos osvojil londonski Chelsea, ki je v finalu ugnal Manchester City. Spremljali smo odlično srečanje, v katerem so imeli igralci iz Manchestra pobudo in večjo posest žoge. Chelsea je bolj prežal na protinapade in ob koncu polčasa preko Havertza uspel povesti.

V drugem delu je Manchester City sprožil pravo ofenzivo proti nasprotnikovim vratom, a so Londončani pred svojimi vrati postavili “neprobojen zid”, ki je do konca uspešno odbijal vse napade. Chelsea je na koncu drugič v svoji zgodovini slavil.

Velike zasluge za zmago ima gotovo trener Tuchel, ki je v kratkem času po svojem odhodu iz PSG-ja, preporodil moštvo in mu vsadil zmagovalno mentaliteto, kar je bilo na koncu odločilno.

Prvenstvo je končano. Naslov je prvič v svoji zgodovini osvojila Mura.

Dolgo je kazalo, da bo državni prvak Olimpija, ki je imela nekaj krogov pred koncem točkovno prednost pred zasledovalci. POnovila pa se je lanska sezona, saj so Zmaji v zadnjih krogih podlegli pritisku in naslov se jim je spet izmuznil. Ekipa, ki se iz leta v leto na novo sestavlja (prihodi in odhodi igralcev) pač ni imela potrebne stabilnosti in predvsem psihološke trdnosti v odločilnih srečanjih. Igralci, ki so sredi sezone navduševali, so pod bremenom odgovornosti popolnoma odpovedali (denimo Ivanovič). V zadnjih krogih ni več “umiranja v lepoti” ampak je enostavno treba zdržati do konca in  osvojiti potrebne točke. Olimpijin “balet” tej nalogi ni bil kos.

Tudi Maribor, ki je bil najbližji zasledovalec, je imel celo sezono vzpone in padce in se nikakor ni sestavil. Dogodki v klubu (zamenjava športnega direktorja, trenerja) so preveč vplivali na dogajanje na igrišču, da bi Štajerci letos lahko osvojili lovoriko. Imeli so sicer priložnost v zadnjem krogu proti Muri, a ekipa enostavno ni bila dovolj dobra.

Pa še nekaj besed o novih prvakih. Verjetno bi s tem moral začeti ta članek, saj so si Prekmurci to res zaslužili. Do izraza je prišlo nekajletno sistematično in potrpežljivo delo oz. garanje vseh klubskih struktur. V ekipi ni kakšnih res zvenečih imen (mogoče Bobičanec), gre pa za skupino bojevnikov, ki so vedno pripravljeni pustiti srce na igrišču. Upam samo, da se ne bo ponovila lanska zgodba Celjanov, ki so se po osvojitvi naslova letos borili za obstanek.

Kot bomba je včeraj odjeknila vest, da namerava 12 velikih evropskih klubov ustanoviti t.i. superligo. Ideja zanjo traja že dolgo časa, a je dosedaj obstajala le na papirju. Sedaj, v času pandemije koronavirusa, pa so velikanske izgube, ki jih klubi doživljajo zaradi praznih štadionov (nevarnost okužbe) opravile svoje in pospešile realizacijo omenjene ideje. Gre za izključno ekonomski interes nadomestiti manjkajoče finančne izgube. Poraja se kup vprašanj (kaj bo z Ligo prvakov oz. udeležbo teh klubov v njej, kakšne bodo sankcije UEFE, ipd.), mislim pa, da bi se omenjena liga prej ali slej realizirala, tako da je moraliziranje v stilu, da to ni v korist nogometa, da bodo prikrajšani manjši klubi, da gre za pohlep…po mojem deplasirano.

Gre enostavno za posel. Navijači teh klubov, ki sedaj bentijo nad vodstvi zaradi ustanovitve omenjene superlige, pa bodo novo realnost sčasoma sprejeli in (ko bo možno) spet množično drli na štadione. Noben šal ali zastava ne bo končal /a v košu ali kakšni grmadi.